Zdaj vsi smo doma,
video klici so naša stalnica.
Tudi če doma čepimo,
se vsak dan nekaj novega naučimo.

Korona sicer je res velika stvar
in ni varna za vsakogar.
Zdaj veliko se dogaja,
a virus še vedno ne odhaja.

Nove novice poslušam dan in noč,
korona še ni šla proč.
V naših glavah je veliko vprašanj,
na katera se potrudi odgovoriti gospod župan.

Ta virus nas naučil bo,
da skrb za Zemljo ni kar tako.
Zato roke si umijmo
in skupaj stopimo.

Leta so sicer minevala,
a nobena prekipevala.
Vse je bilo normalno,
a letos je postalo stalno.

Nihče ni vedel,
kaj prihaja.
Vsi le upamo,
da kmalu odhaja.
Ti dve leti zaznamovala je korona
upamo, da ne bo še večjega karambola.

Vsi nosijo maske in si roke razkužujejo,
vodilni ukrepe podaljšujejo,
vsi se kot slepe ovce sprehajajo,
nekateri se celo pogajajo.

Nihče ne ve,
kako dolgo bo trajalo,
niti kako dolgo se bo za pravice pogajalo.
Le upamo lahko,
da teta korona izgine v nebo.

Ko slišim besedo korona 
se spomnim šole od doma.
Spletnice in zoomi,
nova jutranja rutina,
ojoj, kmal’ mi zman’kal’ bo bencina.

Karanteno smo dobili,
se na kavču vsi učili.
Od zoomov se nam je mešalo,
včasih prav nič se nam ni delalo.

V sobah ne moremo več biti,
korona mora proč oditi.
V rdeči coni smo bili,
še maske smo okužili.
Karanteni smo pomahali v slovo,
zdaj vse bolj luštno bo!

Vriska vsa narava,
vriskam tudi jaz,
naj sliši Zemlja, mesto in vsa vas,
da koroni je odklenkal čas.

Oh, korona ti, ti,
vse jeziš,
vse poješ,
včasih razvedriš.

Res si smešna,
včas’ poredna,
včas’ prijazna,
vedno nagajiva.

Res si nagajiva,
enkrat v šoli smo,
enkrat doma uživamo,
včas’ nekje drugje ga biksamo.

Maske gor, dol, levo, desno – 
res so vsepovsod.
Razkužila v torbicah, nahrbtnikih,
in tudi ta povsod.

Upam, da kmalu
ne bo te več doma,
da čim prej boš odšla,
da spet zaživimo,
pravega jaza ne izgubimo.