Pika Justina Lapuh: LJUBEZEN NA PRVI POGLED
Prvič te vidim, opazim, zaznam …
Bil si tam sam,
videti zaspan, a predan,
kakor sonce nasmejan.
Pogledam v tvoje oči in me zmrazi,
v meni zavre kri in me ohladi.
Osreči me pogled v tvoje oči,
srce mi poskoči in se zavrti.
Ljubezen je goreč plamen,
ki udari kot težek kamen.
Gori v meni ta plamen,
a tebe ni zraven.
Z vsako angelsko številko zaželim si te,
ker ne veš, kako ljubim te.
Dan za dnem upam samo,
da usoda nama večnost bo.
Ema Rems: HREPENENJE
V temi hrepenenja srce tihotapi,
po neznanih obalah sanja v nespameti.
Svetloba daleč v daljavi miglja,
hrepenenje tiho v noči se izgublja.
Oči iščejo nekaj, česar tu ni,
v hrepenenju zvezda se iskri.
Srce hrepeni po dotiku, po ljubezni,
a bližine ni, le hrepenenje živi.
Besede bežijo iz ust kot vetrič noči,
dotik tvoj še vedno moje srce lovi.
Hrepenenje kot šepet v temi odmeva,
a ljubezen zbledi,
ko noč nebo zatemni.
V temi hrepenenja ostaja le tišina,
bolečina v srcu se brezupno razliva.
A v globini noči se upanje prebudi,
da spet nova ljubezen se rodi.
Simon Osolnik: TEBI
Ko si odšla, ostal sem sam,
brez tebe več živeti ne znam.
Težko je in upam, da vrneš se k meni,
da hrepeniš tudi ti in prideš še k meni.
O, ljubica moja, kje si zdaj?
Pogrešal te bom za vekomaj!
Hrepenim po tvojem glasu
in po tvojem vitkem stasu.
Tvoj smeh bil je kot sonce, ki dan mi polepša,
tvoj smeh bil je kot luna, ki na nebu mi pleše.
Tvoj smeh bil je kot biser na dnu oceana,
tvoj smeh bil je kot dragulj na vrhu vulkana.
Bila si sonce mojega življenja,
zdaj ostal sem sam, poln bridkega trpljenja.
Oči moje vedno so roseče,
saj slovo bilo je hitro in boleče.
Žan Zoubek: LJUBEZEN (gazela)
Tako lepa si draga moja, kako te ljubim.
Rad bi, da me ljubiš, a kaj ko sva drugega sloja, kako te ljubim.
Ti tako lepa in bogata, jaz pa kot berač naokoli se potikam.
Ko vsaj naredili bi lahko menjavo, kako te ljubim.
Tvoja mama res je stroga gospa in tvoj oče najboljši kralj med vsemi,
tvoje srce ni za mojo kmečko glavo, kako te ljubim.
Vem, da to ne gre, jaz, navaden kmet, za princeskino roko prosi.
Pripravljen narediti sem vse, le da dobim jaz te, kako te ljubim.
Vem, da obstajajo lepi princi in ljudje, ki so boljši od mene,
glej, tudi če s to pesmijo ponižam se, vedi, da ljubim te, ljubim te …
Žiga Zoubek: SLOVO (gazela)
Zakaj od tebe se poslavljam, adijo!
Vsakič znova si ponavljam, adijo!
Zakaj moram že oditi,
Ko svojo prtljago že pospravljam, adijo!
Zakaj te moram zapustiti?
Zakaj na to pusto potovanje se odpravljam, adijo!
Kam bom brez tebe šel?
Vedi, da moje srce ti podarjam, adijo!
A sedaj moram iti.
Vse ostale samo odklanjam, adijo!
Jernej Marolt: PRELEPA DEKLICA
Po tebi hrepenim, prelepa deklica.
Jaz tebe ljubim, prelepa deklica.
Si lepa kot roža.
Al’ ti hodiš za drugim, prelepa deklica.
Zakaj ne dovoliš da te poljubim?
Jaz tebe nujno rabim, prelepa deklica.
Vsakič, ko te vidim, prebledim.
Ali lahko te zasnubim, prelepa deklica?
Da čisto ne znorim.
Prosim dovoli mi, da to storim, prelepa deklica.
Gašper Penko: LJUBEZEN
Na robu sveta, kjer ocean se dotika neba,
ljubezen kot čarovnija v nas ustvarja rajske kraje.
Kot ptica, ki vzpne se v nebeške višave,
v nas prebuja sanje, ki dotikajo se zvezdne steze.
V žametnih valovih, ko pesem v vetru doni,
srce najde mir, ki se v valovih iskri.
Kot sončni žarek, ki zlat jutro prebudi,
v nas prebuja čustva, ki jih nič ne ugnobi.
V objemu neskončnosti kot niti v spletu usode
ljubezen kot skrivnostno vezje nas veže.
Kot zvezda na nebu v večni temi blesti,
v nas ustvarja upanje, ki nikdar ne zbledi.
Na prelomu časa kot cvetje v pomladnem viharju
ljubezen vztraja kot neuničljiva moč.
Kot pesem, ki odmeva v globinah vesolja,
v nas prebuja vero, ki presega vsako oviro.