Drevo,

Lepo, okroglo, zeleno, košato.

Ti, ki dolgo že rasteš in živiš,

ki videlo modrost si starca življenja, bogato.

Ki sledilo si preteklosti grozotam

ter stalo tam in gledalo, ter nič naredilo.

Ki si upalo, da sledilo bi prihodnjim lepotam,

Pa se nič od vsega pričakovanega ni zgodilo.

Ti, ki doživelo si že vse ujme, nevihte

in jim vsem neustrašno kljubovalo.

Ki si videlo vseh prednikov ihte

in se jih sramovalo.

Dokler

ni prišel

gozda

gospodar.

Te posekal

in zažgal.

Tvoja zgodba

se ni izgubila,

ker jo je moja

pesem ohranila.

Zagrnili so temni oblaki nebo
kot roj črnih ptic, ki nosijo zlo.
Da kaplja za kapljo močila je svet,
da reka za reko prestopila je breg.
Ne hiša ne cesta pred vodo ni ovira,
vse bo odnesla kar pred njo se obira.
Gasilski avtomobili na pomoč že drvijo,
da na pomoč ljudem v stiski hitijo.
Ker voda je iz poti zavila,
in klet za kletjo jim napolnila.
Poplave, neusmiljene, neznosno kričijo,
ljudem spati ne pustijo.
A v obupanih srcih še vedno upanje tli
da bo vse minilo, da vse se nazaj bo vrnilo.

Pomlad je dišeča.
Obišče nas sreča.
Med nabirajo čevbele.
Letajo od cveta do cveta.
Akacija cveti, prelepo diši –
Da nas vse razvedri!

Včasih je dovolj,
da zazrem se ti v oči in začutim,
kako živalski svet trpi.
Zato mi izpolni želje tri.

Naj svet se spremeni.
Nihče naj ne trpi,
ki na njem se kdaj rodi,
tudi če ni tak kot ti.

Naj iz sveta izginejo vse smeti,
od zlobnih ljudi naj ostanejo le kosti.
Tako živali bodo brez skrbi,
da zmanjka jim poti.

Zadnja želja se glasi,
da vsi srečni bi bili
in z nasmehom v svet odšli.
Hvala ti za želje tri.

Jaz mladi ribič sem,
za zabavo na ribolov rad grem,
tam zelo se sprostim,
tam vedno zelo se umirim.

Danes spet je moj dan,
zjutraj nisem prav nič zaspan.
Ob zori že trnek v vodi
in čakam, da se zgodi.

Vem, da danes dan bo top,
rib v jezeru je cel trop,
moja želja pa je taka,
da ujamem največjega krapa.

Skozi skalo boš prodiral,
če vztrajno si boš pot utiral.
V sebi nosiš velik potencial,
naj bo zate plime val.

Nikoli se ob misli ne ustavi,
da za to in ono nisi ti pri pravi,
da si manj kot drugi …
Vedi, da živiš življenje reke,
ki teče po unikatni strugi.

Včasih reka v tihoti se ustavi,
svojo notranjost pozdravi,
akumulira, energije si nabira,
da znova v dolino novo meandrira.

Moč reka pridobiva,
ko se s sotočji zliva,
izkušnje potenciale drugih,
zlije v svoj čisti tok,
ko obogatena steče
pod mavrični obok.