Sončnica mi na rami visi,
predrzni vetrček ji lističe lovi.
Sapica ji bo cvetke odnesla,
nikakor ji ne bo prizanesla.

Sončnico skrijem na toplo v plašč,
se vetru obrnem na hitro nalašč.
Glavo rumeno si z listki zakriva,
od vsega hudega hitro umira.
Želi si svetlega sonca zaklad,
v suknji tiho načrtuje napad.
Želja jo bi iz zavetja ponesla,
nikakor ji ne bo prizanesla.

Previdno jo na ramo postavim,
sončecu pred nos jo nastavim.
Sonček se sončnici sladko smeji,
ona očarana vanjo obrača oči.
Joj, cvetek postaja žareč,
od sonca živo rdeč.
Voda olikano plamen ugasne,
zmoči listke rumene ji, krasne.
Skrbi, da rumenka ne bo je živa odnesla,
nikakor ji ne bo prizanesla.

Svetloba tvoje poti osvetljuje.
A sreča naj te vedno spremlja.
Naj ljubezen v srcu tvijem prebiva.
Jutra naj prinesejo veselje.
Enostavnost naj zaznamuje tvoje korake.

Vsak dan nekaj izgubim, kje je moja sreča?
In spet v šolo drvim, kje je moja sreča?
Prvo uro spet živčno čakam,
da drugo uro pet šut dobim, kje je moja sreča?
Tri ure kasneje se pouk konča.
Spet bus zamudim in ga ne ulovim, kje je moja sreča?
Uro kasneje končno domov pridem.
Doma spet šut zatajim, kje je moja sreča?
Starši me na vhodu ulovijo,
spet se ves dan učim – kje je moja sreča?

Skušam napisati pesem, pa mi hodi po glavi le reka večnosti.
Misli me peljejo v srce, a tam … le reka večnosti.
Slišim odmev, pošilja mi notranji mir.
Peljem se v čolnu življenja in vse je le reka večnosti.
Iščem pot resnice, pa je vse tiho.
Na planoti se veje potok, spodaj je le reka večnosti.
Tam so travniki zeleni in cvetoče grmovnice.
V pesmi se luna blešči, reka večnosti.
V ritmu srca se po nežni travi sprehaja misel.
Listam po knjigi in je to le reka večnosti.

Nekateri so majhni, spet drugi veliki.
Vsak prav poseben v svoji obliki.
Vesolje veliko, kot zvezde smo mi,
vsak človek pa čisto po svoje žari.

Začnemo kot male drobcene pike.
Čez celo življenje človek ustvari si slike.
Lahko belo-črne so ali barvite,
lahko pa kot barve po platnu razlite.

Vse naše poti so lahko strme in zvite,
pred neznanci vsemi dobro so skrite.
Življenje leti kot ptica v vesolje,
kot zvezda utrne z neba se v morje.

Vsak človek poseben je in tak naj ostane,
vse do tedaj, ko v nas nekaj se zgane.
Zato naj vsak se po svoje obrne,
dokler se z neba zadnja zvezda ne utrne

Vsi želimo si po poti,
kjer nihče te več ne zmoti.
Svet poln groznih je dejanj,
še v sanjah najraje ne bi stopila vanj.

So vojne hude, grozovite in v črni mrak ovite,
ljudje nedolžni, nebogljeni in družine skrite.
Stopimo zdaj vsi na eno stran,
da jutri lepši bo in vsak naslednji dan.

Brez hrane, vode, polno je trpljenja,
vsak človek si ni tako predstavljal življenja.
Zaslužimo si vsi lepo živeti,
zato hodimo zdaj naprej po poti in poskušajmo lepo se imeti.

So bolezni smrtne, nevarne in hude,
brž poučimo se o njih brez zamude.
Zdravila hitro bomo poiskali,
vse bolezni, nadloge in žalost stran odgnali.

Narava vsa v žalost je odeta,
ker vanjo vsaka smet posebej je ujeta.
Stopimo skupaj, nesnago poberimo
in naprej lepo živeti se učimo.

Zato pogumno hodimo po poti naprej,
vsak človek naj se trudi po svoje odslej.
S skupnimi močmi prišli bomo do uspeha
in vsak posameznik ne bo ostal brez nasmeha.

Gledam te pot, kako hitiš,
tako majhna, ozka se mi zdiš.
V temi blestiš,
življenje svoje živiš,
nas z izkušnjami učiš.

Vidi se svetloba z neba,
a mene senca in tema skrbi.
Naj upanje zvezda rodi
naj prihodnost zaživi.

Naj ta svet se spremeni,
naj ga preplavijo lepe reči.
Naj nebo zažari,
naj vsak otrok pomirjen zaspi.

Zato drži me za roko,
saj v temi ni lahko.
Ne izpusti me še,
naj strah proč gre,
da jutrišnji dan z žarom v meni zavre.

Vse premika se,
v življenju stalnica je premikanje,
ki pomeni gibanje večno,
na trenutke tudi nesrečno.

V življenju veliko je ovir,
ne glede ali si bogataš ali pastir.
Vojne, bolezni, stradanje – vse to je ovira,
v življenju in duši nikoli ni mira.

Takrat se sprašujemo, zakaj življenje
prinaša le trpljenje.

A pot naprej v življenje naj bo večna,
saj lahko je tudi srečna.
Denar je na žalost sveta vladar,
ko ga imaš, ga hočeš več,
ko ga nimaš, je kot da bi te zabodel meč.

Iščemo pot naprej … tu in tam,
čeprav vsak velikokrat ostane sam.
Ta nevarnost na tem svetu,
poslabša se v vsakem letu.

Zdaj nehajmo z vojno
in se nasmejmo,
vsi ljubezen lahko dobimo,
zanjo se lahko brez orožja borimo.

Vsak dan ponovno se zbudiš
konec si že zaželiš.
Se spomniš na to nesrečno bolezen
in nenadoma postaneš jezen.

Ali smo vsi rojeni, da umremo?
Ali končno naprej lahko gremo?
Pot naprej so prijatelji družina,
pot naprej je ljubezen in domovina.

Življenje je neskončno         končno
Začne se in izgine            mine
Usodo zaznamuje            huje
Ko v naglici potuje           tuje

Nikoli se ne ustavi           davi
To mu je v naravi              pravi
Kot rosa se svetlika           umika
Do zadnjega dotika         stika