V mrzlem dnevu težka skrb rojena
in strah se tiho plazi v novem dnevu,
skrbi začrtale so se v obrazu,
ves svet prekrila je megla neznana.
Postajo je zasedla tuja gruča
in starka tiho sklanja se k otroku,
ki nemo prisluškuje v ropotu,
oči strmé mu nemo v vprašanja:
»Še kdaj se vrnil bom v domovino?
Še kdaj videl svoje drage starše?
Življenje mi očeta bo vrnilo?«
In gledam te prihajajoče vlake
in slišim vse, kar ni besed imelo.
A tu je vlak, postaja se že pelje.
Me vprašaš: «Zakaj pobegniti?«
Da najdem svoj mir in tisto tišino,
ki rabim jo, da se pogreznem v svojo globino.
Zato ker se dobro nekam je skriti.
Včasih hudo je, včasih lepo je.
Lahko pobegneš v kraje neznane
ali pa samo do najbližje jame.
Ni važno, če sam si ali pa v dvoje.
Pobeg lahko zgodi se le v glavi.
Zanese lahko te tja daleč do lune
in tvoje misli nihče ne ustavi.
Vse zgodi se vedno po tvoje.
Včasih dovolj je le majhen trenutek.
Najlepše pa je pobegniti v dvoje.
Iz moje glave
pobegnili dve besedi,
vzeli sta torbi bledi
rekoč v neznano se podave.
Za prvim ovinkom v luži racave,
premočeni in prebledi
sta ugotovili, da sta po eno črko v besedi
od strahu izgubili zaradi lave.
Kar naenkrat nista več prave,
potujeta temnogledi,
brez cilja in zabave.
Nato vse se zgladi,
spet skočita v glavo
in nered se uredi.
Zjutraj sem se lačen zbudil,
v želodcu je krulilo,
v ušesih mi je zvonilo
in sem se hitro v trgovino napotil.
Sem v trgovini nakupoval,
prodajalka me je nadrla,
skoraj je pult podrla,
jaz pa brez plačila sem zbežal.
Besna prodajalka
policaje je poklicala
in se jim je objokana pritoževala.
Policaji so se zaman trudili,
da bi me ujeli in kaznovali,
a nikoli me ne bodo dobili.
Vsi moramo včasih zbežati,
zbežati pred resničnostjo,
ko nas človek s svojo dvoličnostjo
prizadene in tam ne moremo ostati.
Pobegnemo, bežimo, ne moremo spati,
ko nas je sram nad našo različnostjo,
ko smo obupali nad človeško pravičnostjo
in je čisto nič ni moglo ostati.
A ko enkrat zbežimo,
ne vemo, kam naprej
in samo v postelji bedimo.
Tako pa vsi prej ali slej,
se vrnemo in umirimo,
a je še vedno vse isto kot prej.
ZAJČEV POBEG V SVOBODO
Zajec od nekdaj pri kmetu živi življenje,
življenjska se mu izteka doba,
dovolj enoličnega je zdroba,
z mislijo na svobodo takoj zaspi.
Vsak dan premišljuje in z željo po svobodi molči,
kletka mu postaja prava globa,
osvoboditi se vsak dan proba,
z grizljanjem vratc zelo hiti.
Končno pride usodni dan,
to zanj je prava zmaga,
sam na svobodo si pomaga.
Njegov vsakdanjik nič več ni zaspan,
saj zajec je svoboden,
prešerno teka naokrog,
zelje išče lahkih nog.
Ta svet postal je krut in temen, pobegnil bi stran …
Siv in trd kot kamen, pobegnil bi stran …
Šel bi tja, kjer sonce sije.
Tam veselje je in svet je raven, pobegnil bi stran …
Tam je tudi bogat reven, pobegnil bi stran …
Tam je človek vesel in miren, pobegnil bi stran …
Naenkrat zaslišim pok,
počutim se lahkotno,
prav nič mi ni samotno,
potem pa zaslišim zvok.
Skoraj me je zadel šok,
vse je videti motno,
zdi se mi sramotno,
iz sebe spravim stok.
A tisti hip na jasi stojim,
vesela sem v srcu,
a se tudi bojim.
Gledam okoli in pohitim,
zdi se kot, da sem v vrtcu.
Bog je z menoj. Se pomirim.
Ne verjamem ljudem, ki rečejo, da na svetu ni ideala, ko plešem, pobegnem iz realnosti,
saj sem sama pri dveh letih prvič zaplesala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko bi jim le lahko pokazala, kako sem se takrat počutila.
Ne morem reči, da težkih dni ni, ker bi se lagala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Takrat priplešejo na pomoč moji trenerji in soplesalke.
Vsi smo povezani kot velika družina, ki živi, kot bi v miru kraljevala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko tekmuješ, vidiš, da se ti ves trud poplača.
Plesa si ne predstavljam, ne da bi tekmovala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ples mi vedno znova upanje da, zato sem res hvaležna.
Včasih se zdi,
kot da nekaj je narobe
in vse gre po gobe,
ko se krivica zgodi.
Takrat je rešitev ena
in to je pobeg.
Pobeg tja, kjer sta svoboda in sneg,
v deželo brez težave in problema.
Lahko gremo v gozd,
kjer ptički pojo,
tam zmigamo si kito in kost.
In hitro težave izginejo
in z njo vsa norost,
tako spet lepe misli pridejo.