Otroci mladi vsi hodimo v šolo,
nekateri z veseljem, drugi z grozo.
Včasih še sam komaj skrivam nervozo,
a se zadržim, imam samokontrolo.

Nekateri predmeti so ljubši mi bolj
kot drugi, katerih ne razumem dovolj.
Sošolci različni do mene so tu,
odvisno tudi, kaj je na urniku.

Ko pridem v razred, lahko zaznam takoj,
kdo se mi posmehuje, smeji v obraz,
ko pogleda k meni, se zdi da sem gnoj.

Spet drugič, ko pa je sreča prijazna,
lahko se učim, zabavam kot le kaj
in šola ne zdi se več tako blazna.

Belo nebesno telo na nas sije,
v noči nas njegov žar oblije.
Ob sebi ima tudi družbo,
njej ni treba skrbeti za okužbo.

Ko me žalost duši,
ko me jeza hromi,
pogledam v nočno nebo
in s časom vse postane lepo.

Luna je res le ena – nezamenljiva,
že dolgo dolgo let na nas sije,
vsa zapeljiva.

S časom, ko ljudi več ne bo,
Luna bo ostala in osvetljevala
še naprej samotno Zemljo.

Virusa vsi se bojimo,
zaprli so vse stvari,
a brez skrbi,
vsega hudega je enkrat mimo.

Zdaj je treba razmišljati naprej,
pripraviti za vse cepivo,
kajti to morda edino je zdravilo,
da vse lepo bo kot doslej.

A četudi vsi bomo zdravi
gospodarstvo težko se bo povzpelo
in svet še vedno ne bo pravi.

Lahko le upamo, da vse srečno se bo končalo,
postavilo življenje v prejšnje tirnice
in srečo v svet spet pripeljalo.

V tem času človek pogreša bližino
in čeprav razume problem,
se je včasih težko izogniti ljudem,
še posebej ko gre za človeško toplino.

Tako si ob strani stojimo,
četudi vsak na svojem bregu
gleda k svojemu sosedu
in le besede si delimo.

In ko hudi časi bodo mimo,
in spet lahko bomo z roko v roki stali,
bomo ceniti znali bližino.

Čeprav včasih časa ni bilo,
si ga bomo znali zdaj vzeti
in v srcu spet nam bo toplo.

Nekje v stanovanju človek sedi,
gleda v ogledalo.
V svojih mislih hoče udariti omaro,
ampak nemo molči.

Sam v tistem stanovanju molči,
ure in ure tam zapravi,
a v svojih mislih vse opravi.
Pravijo, da je nor, da toliko časa sedi in molči.

Človeku se končno posveti,
da zdaj je čas, da lahko pristopi,
da se končno od samote loči.

Človek se reši te grozne samote,
zdaj človek spet govori
in tokrat ga nič ne duši.

Sem mislila, da nič ne more hitrosti umiriti,
ker vsa tehnika za sabo vleče hitre niti.
Povsod bilo je treba hitro biti
in še hitreje se učiti.

Sedaj me stvar virusa je malo poučila,
kaj prej narobe jaz sem naredila.
Živeti je potrebno bolj umirjeno, počasi,
ni treba, da smo ves čas vsi sami asi.

Pa kaj zato, če smo včasih tečni,
le da smo na koncu srečni,
in nasmeh na ustnicah je večni.

Za vsako stvar si treba čas je vzeti
in vedeti, za kaj je prav živeti,
da znaš bližnje in življenje rad imeti!

Danes se zdi, kot da smo prekleti.
V daljni Kitajski se začela
in bogve kje končala
ta kletev, trajala bo več kot dve leti.

Nekaj let se bo odvijala.
Ko se konča, takrat bom že star,
za maske ne bo nikomur mar,
socialnost nas bo zatirala.

Z zatiranjem druženja
in s policijsko uro
zmanjšali smo količino onesnaženja.

Ko se nas bo Bog usmilil,
kletve bo konec.
S prijatelji bom ven šel in se končno pomiril.

Pravijo, da časov težkih je konec,
da začenja teči nova voda,
ter se ponovno dopušča svoboda,
in da svet znova je načaral nov lonec.

Vsi smo polni temačne energije,
saj ne vemo, kaj se bo zgodilo z našim življenjem,
s pomembnim človeškim mnenjem,
ter z vsako napako in porazom, ki vsak dan vzklije.

V preteklih letih, svet je izgubil svojo kresnico
ter postal nekaj, kar sonce zlahka scvre,
zato pa smo našli recept za novo skico.

Vsi si želimo, da težkih časov konec je,
a se je treba soočiti z resnico,
da včasih kasneje je dlje.

Zmagaš lahko kjerkoli,
v športu ali znanju,
ni treba, da delaš kot čebele v panju,
zmagaš doma, s prijatelji ali pa v šoli.

Če veš, da si zmago zaslužiš,
boš še bolj vesel
si morda še kaj zapel,
ter videl, da je dobro, ko se potrudiš.

Zmagaš že samo, če si prijazen do ljudi
in ti to ni v breme,
verjemi mi, da radi te bodo imeli vsi.

Ni pa vedno pomembna zmaga,
če veš, da si dal vse od sebe,
ti bo že samo ta misel draga.