Strah je v sredini votel,
okrog ga pa nič ni,
mojega bi vrgel v kotel,
da zgori.
Strah me je višine,
ko pogledam dol, me mine,
da bi šel še višje,
takrat v moji glavi postane tišje.
Srce utripa,
dihanje sopiha,
podam se globje,
počutim se bolje.
Noč je pred vrati,
tema je v hiši,
ti pa še ne spiš,
ker misliš le na to,
kar je slabo;
kaj, če bi zdaj prišel morski pes
in te ugriznil v nos,
ti brez nosa bi ostal
in jokal bi au au au!
Kri bi tekla do kolen,
kmalu bi nastal bazen!
Kar naenkrat vrata se odpro,
ne veš, kdo je to,
strah te je zelo,
senca reče ti samo:
lahko noč in spi lepo.
Pod posteljo je samo prah,
ampak mene je vseeno strah.
Kaj če pride stric vampir,
ki v kleti ima zabavo?
Vse zapišem na papir
in pod blazino skrijem glavo.
Sedaj pa groza in trepet,
ko pred vrati sliši se neznan šepet.
Ko pokrijem se z odejo,
pošast dobi srhljivo idejo
n da je ne uresniči,
luč prižgem pri priči.
Ko se soba razsvetli,
pošasti nikjer več ni.
Danes strašen dan je pred nami,
hitro stopamo z nogami,
da prišli bi domov,
kjer ni duhov.
Ne moremo jim zbežati,
ne smemo se predati,
vsi bi radi živeli
in ne trpeli.
Tam blizu je skrivališče,
to lahko je tvoje bivališče.
Tu prespal boš noč
in klical mamo na pomoč.
Že od nekdaj imam rada živali in zato jih imam nekaj tudi doma. Na začetku poletnih počitnic pa se mi je zgodilo nekaj posebnega.
Stari starši imajo doma kokoši. Dedek je opazil, da ena od kokoši stalno čepi na gnezdu. Vedel je, da si s sestrico že od nekdaj želiva malih piščančkov. Vprašal naju je, če želiva, da kokoško pripravi na gnezdenje. To pomeni, da bi jo premestil v drug kokošnjak in ji vsa znesena jajca puščal v gnezdu. Bili sva navdušeni! Vsak dan sva jo hodili opazovat. Pridno je sedela na jajcih in jih ogrevala s svojim telesom. Vmes je popila le malo vode in pojedla nekaj zrn. To je trajalo cele tri tedne. Končno sva s sestrico dočakali dan, ko so izpod kokljinih peruti prikukali štirje drobni rjavi in rumeni piščančki. Koklja se je za svoje tri petelinčke in eno kokoško zelo bala. Vsakogar, ki se jim je skušal približati, je okljuvala. Določili sva, da sta svetla petelinčka moja, za kokoško in temnega petelinčka pa je skrbela sestrica. Božali sva jih. Takrat sva že uspeli kakšnega uloviti. Ker so bili nemirni, sva jih morali hitro izpustiti. Brž so stekli za ostalimi. Domov sva jih odnesli že naslednji dan. Sprva so le prestrašeno čivkali, naslednjega dne pa so že radovedno raziskovali naš vrt. Piščančki so hitro rasli in veselo tekali naokrog. Kmalu so postali že bolj samostojni. Tudi naju so se že navadili in veselo so pritekli k nama, ko so naju zagledali. S sestrico sva se z njimi najraje igrali igro Piščančji nogomet. Našli sva črva in nato navijali vsaka za svoja dva piščančka, kdo ga bo pojedel. Hitro so odrasli. Pred počitnicami na morju smo jih nesli nazaj k babici in dedku, da sta poskrbela zanje. Tudi potem sva še velikokrat prišli tja in se z njimi igrali. A nekega dne je moj beli petelinček zletel čez ograjo in nikjer več ga nismo našli, drugega pa smo prodali na kmetijo. Petelinček in kokoška moje sestrice pa sta ostala pri starih starših, kjer ju obiščemo še danes.
Piščančki so mi krajšali čas med počitnicami, z njimi sem se zabavala in igrala, zanje skrbela in tako se mi je uresničila velika želja.
Lucija Meglič, 5. d-razred
Komar ves zaspan,
usede se na dlan.
Gospo je roka zabolela,
časopis v roke je vzela.
Zamahnila z njim je močno,
a komarja tam več ni bilo.
Ha ha ha, komar se zasmeji
in skozi okno odleti.
Rumena hruška na drevesu,
mi pa gremo h kresu,
da bi se pogreli,
tri pesmice zapeli.
Rajamo in rajamo,
mrzlo zimo grajajmo.
Narava je lepa zelo,
saj ji ptičice pojejo.
Kje je naša lepotica?
To je narava in ne pica.
Velika so tukaj drevesa,
saj so naravna nebesa.
Zdaj pa sva s prijateljico
začeli klepetati,
kača naju je slišala
in obe sva začeli trepetati.
Moja mama
nikoli ni sama,
saj otroka ima,
ki jo upoštevati zna.
Ima pa tudi psa,
ki se mu kaj dosti več ne da,
kupi mu priboljške in kosti,
a on še vedno na kavču leži.
Moja mami je res dobra,
včasih se razjezi,
a tu sploh problema ni,
saj se takoj pomiri.
Moja mama je imela psa,
ki mu je bilo ime Ama.
Bila je črna novofundlandka,
nato je mama dobila fantka.
Ko je fantek spal na dvoriščku,
je Ama ležala ob vozičku.
Na sprehodu je ponosno ob mami hodila
in na vse tri pazila.
Z leti je odšla v pasja nebesa,
mama jo še danes pogreša.
Ko so solze osušile oko,
je k hiši prišel pomeranec Koko.