Na začetku je bil veliki pok,
z njim vesolje nastane,
pojavi se velik žareči krog,
ki kasneje Sonce postane. 

Nastajajo planeti, zvezde, galaksije,
tam zgleda kot v deželi Nije,
črne luknje, meteorji in kometi,
to vse so vesoljski šepeti. 

Vesolje je ena ogromna cona,
vsako sekundo se razprostira,
za mogočnost pripada mu krona,
pred planeti se propagira. 

Zdaj pa še nekaj o našem osončju,
8 planetov in sonce v ospredju,
največji Jupiter vedno se važi,
a kralja Neptuna nikoli ne draži.
Venera, ženska, samozavestno
primerja se z Zemljo,
Merkur jo ozmerja, da jo nekaj uničuje,
v bistvu jo naše prebivalstvo onesnažuje,
ker ne ločuje,
ker pomemben nam je le kapital,
vidimo le denar, ne vidimo tal,
ki počasi se ugrezajo, 
smeti po našem ozračju plezajo. 

»Joj, ti ljudje, neodgovorni,« jezi se Mars.
»Smo pa nekam zgovorni,« ga draži Uran,
»Joj, Uran, potegni že ogledalo na plan,
ti samovšečni vran.«
»Ti pa molči, Merkur,
tako si majhen, a glasen kot pet kur!«
»Zase se brigaj!« Saturn se vmeša,
»tebi se od starosti obroč obeša.«
Venera sikne,
da med planeti mir ponikne,
nastane ogromen direndaj, 
in samo nekdo lahko povrne mir nazaj …

Sonce zavpije: »Bi se vsi skupaj umirili!«
Planeti utihnejo in molčijo,
vsak se sam sebi smili,
a na koncu se drug drugemu opravičijo. 

Bilo bi lepo,
če bi obstajal kdo tak,
kot je Sonce.