V deželi skriti, kjer senca kraljuje,
kralj Matjaž skozi sanje pluje.
Naj brada dolga siva se ovije,
devetkrat naj okoli mize se zavije.
Naj iz spanca trdnega se prebudi,
naj reši ljudstva naših dni.
Odžene sovraštva naj z dežele,
da ptice znova bodo pele.
O, kralj Matjaž pod Peco spiš,
reši nas megle in strahov. Slišiš?
Z brado, ki govori zgodbe stoletja,
odreši nas temè,
naj travniki zopet bodo polni cvetja.
Iz podzemnega sveta vstani, kralj Matjaž,
spihaj nevihto spod nas,
pošlji bogove nad našo vas.
Naj sonce spet posije,
naj dež sovražnike ubije,
naj zopet sreča nas oblije.

O, kralj Matjaž, tvoja moč,
naj vodi nas skozi črno noč.

Kakšen je bil kralj Matjaž v resnici?

Je morda cele dneve spal?
Ali je zaklad v gozdu zakopal?
Je šel rad čembalo igrat?
Ali je imel čisto zaležan vrat?
Je bil len in nič ni naredil?
Ali se morda celo večnost ni obril?
Ali se je le pod Peco skril?
Je bila njegova graščina tako razmetana,
kot da bi v njej živela podgana?

Ali je bil dober kralj?
Ki nikomur ni lagal,
ki je svoje napake priznal,
ki ni delal razlik,
ki spoštoval je bitja vseh oblik,
ki je bil do vseh enakovreden,
ki ni bil tako beden,
kot tisti prejšnji primer,
ki hodi v čisto napačno smer. 

Vrsto let že tukaj sedi,
kapnik mu nad glavo visi.
Potrpljenja več nima,
zato piše in pesmi rima.

Nima ideje, pa piše o sebi:
»Oh, Matjaž, le kaj vidijo na tebi?
Brado imaš daljšo kot Dedek Mraz,
ovija ti ta tvoj star obraz.

Ves sleng si pozabil,
no, kot da ga boš še kdaj rabil.
Dolgočasiš se in poležavaš,
ne veš niti, kaj jutri nameravaš.

Zazreš se v tisto pusto steno,
misliš si, da boš dobil še sivo mreno.
Kaj pa zdaj, se vprašaš,
Ko se tako leno ponašaš.

Upaš in prosiš nebo,
da te kmalu nekdo rešil bo.
Brada se ti je že devetkrat zavila,
še malo pa bo tudi mizo pomila.«

Nekoč živel je kralj Matjaž,
to je resnica, ne pa laž.
Tam pod Peco je sedel
in se je lepo imel.
Imel prikupno je Alenko,
ki mu spekla je pečenko.
Uspešen bil je on vladar,
prinesli so mu hrano v dar.
V turški boj se je podal,
ki zares je bil krvav.
Sredi zime lipa je vzklila,
ideja se mu utrnila.
Vojsko močno je nabral,
krivico s sveta je pregnal.
Nekoč živel je kralj Matjaž,
to je resnica, ne pa laž.

Matjaž je dober kralj bil,
svoje premoženje z revnimi delil.
Pravičen in bogat,
naše gore list, človek zlat.

A denar in dobrota
sta bila za druge kralje pomota.
Ljubosumje v njih je vrelo,
odšli so na delo.

Začel se je napad s kraja,
kjer sonce zahaja.
Kralj Matjaž v bitki vse vojake izgubi,
zdaj sam pred sovražniki beži.

Naenkrat se mu odpre v Rečicah skala,
saj mu povrniti dobrote ni čakala.
Kralj se hitro tja zateče
in hvaležno hvala reče.

Zdaj naš kralj pod Peco spi
in sanja, kako z Alenčico nad oblaki leti.
Ko mu brada devetkrat zraste okrog mize,
se vrne in bo za nas konec krize.

Kralj Matjaž bil je dober kralj,
pomagal vsem je, če je le lahko,
vse, kar pogledal je,
spremenilo se je v zlato.
Kralj Matjaž, kralj Matjaž …

Vsi so radi ga imeli,
saj pod njegovo oblastjo dobro so živeli.
Sovražniki so ga hoteli odstraniti
ter veliko škodo povzročiti.
Kralj Matjaž, kralj Matjaž …

Ker Matjaž pravičen je bil,
se lahko je sovražnikov znebil.
Uspelo se mu je v skalo skriti
in brado devetkrat okoli mize oviti.
Kralj Matjaž, kralj Matjaž …

Tudi za nas upanje ostaja,
da nas zopet popelje do raja,
kralja Matjaža si želimo,
da se te norije znebimo.
Kralj Matjaž, kralj Matjaž …