Pred davnimi časi nekoč,
sprašujem se zakaj.
Živela je gospodična,
a ni vedela od kdaj.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

Bila je kot prava zmeda,
povsod je živela.
Se ni spomnila od kod, od kdaj
na naši zemlji je.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

Prodajala cvetice za lepše gredice.
Pošta na dom jih dostavi vsak dan,
odgovor zakaj pa ji le ni znan.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?

»Kako pa živi?«
se vprašamo mi.
A muhast odgovor nam le ni znan,
in bil bo za vedno iz misli izgnan.

Kaj je spanje?
Je to le ležanje?
To zdaj resno je vprašanje!

Kaj je spanje?
Zame spanje je počitek,
za nekoga to največji je užitek.

Kaj je spanje?
Za otroka v sanjah je igranje,
za mamo to čas je za branje.

Kaj je spanje?
Za vsakega je posebno,
a za vse nas je to pomembno.

Kosti so sestavni del našega telesa.
Več kot 200 jih imamo,
nikomur jih ne damo.
V roki podlahtnica, koželnica,
pri nogah mečnica, golenica.
Nikar na lobanjo ne pozabimo
in le-to venomer v čelado ovijmo.
Lobanja je izjemna,
ker varuje možgane,
da naše zapletene misli so še naprej postlane.

Kosti so ključnega pomena,
da telesa naša so lepo grajena.
Druga drugo dopolnjujejo,
se preko sklepov povezujejo.

Kosti so kot nekakšna varovala,
zato jih čuvaj,
da se ne bi ti kakšna kost zaman poškodovala.
Skrbno jih neguj,
se športa poslužuj.
A nikar ne pretiravaj
in se ne zavajaj.

Kosti že res močna so zadeva,
a oba veva,
da včasih tega prepozno se zaveva.
Ko nesreča nas ujame,
v svoje roke zajame,
bolečina nas objame.
Ko na koncu vse izpuhti,
pod zemljo ostanejo le še naše kosti.

V filmih nas strašijo
s svojo domišljijo,
da okostje bi oživelo
in s tem človeštvo bi oplelo.

Ko se naša duša poslovi,
vse izpuhti,
vse se spremeni,
a pod zemljo ostanejo naše kosti.

Te so vrata zgodovine,
opozorilo,
da preteklost nikoli ne mine.

Motorji so zabavni,
nasmeh na lica mi pričarajo.
Stroji so nasploh mikavni,
ušesa nam uspavajo.

Včasih kaj se tud’ pokvari,
saj niso neuničljivi.
Vsak tehnik o rešitvi že sanjari,
GP motorji kljub temu so nepremagljivi.

Motoristi smo kot eno,
na cesti vedno se pozdravimo.
Ne ustavi breme nas nobeno,
po koncu vožnje sreči vsi nazdravimo.

Zakaj radi gremo na motor?
Vozimo veseli, žalostni al’ jezni,
takrat ne ustavi noben nas semafor,
za balanco pa sedemo le trezni.

Krava nekoč bila je kravica,
jedla travo,
ki nekoč bila je travica,
rastla je ob reki Suhi,
ki rojeva se kot slap Savica –
to slovenska ja resnica.

 Metulj nekoč bil je metuljček,
letal s cveta je na cvet,
spominjal se je dneva,
ko v gosenico bil je še ujet.

Žana nekoč bila je Žanica,
svetla kakor močna žarnica,
zrastla v čarobno je dekle,
vsak dan sreči nasproti gre.

Tina  nekoč bila je Tinica
v sen zazibala jo mehka ninica,
nekoč dama bo postala,
mnogo lepega od sebe dala.

Pesem brez ideje je pesem,
ki jo pišeš,
ko imaš le rime,
čeprav niso tako fine.

Če pišeš brez ideje,
ni nobene meje.
A meja je le tista,
kamor seže domišljijska pista.

Četudi imaš rime,
ki niso res prav fine,
brez meje in ideje pišeš tisto,
kar srce ti seje.

Vsako seme,
pesem svoja,
rima moja,
je misel tvoja. 

Smrt je temna in mračna,
a dejstva dokončna niso drugačna.
Ljudje – vsi bledi, črnogledi,
ko krsta v daljavi smrti je lačna.

Na drogih visijo črne zastave,
spominjajo na čase življenja,
dolge poti, življenjske zabave,
in koščke pelina trpljenja.

Na pokopališču ni čutiti sreče,
le sape sive, tihe in globoke.
Grob pa spomine sive ti meče,
ko smrt drvi čez oboke.

Kam gredo duša ter čustva vesela?
Kam odhitijo, kje zaživijo?
Duše življenja tiho letijo,
nekje na lepšem živijo.

Razvedrilo je za prosti čas,
kadar piha in je oster mraz.
Družina, prijatelji in jaz,
zberemo se skupaj,
si povemo zgodbe kar na glas.

Kaj mi daje knjiga?
Se sprašujem sama.
Knjiga mi da znanje,
čudovite lepe sanje.

Zakaj znanje?
Prebrala sem veliko knjig,
veliko jaz že znam,
zato vse več veljam.

Zakaj čudovite lepe sanje?
Sanje so znanje,
veliko stvari,
vse, kar nas knjiga nauči.