Ob robu pristanišča je v slamo zavita spala miška. Dom ji je dal prijazen pek, ki je imel na pristaniškem trgu vsak dan postavljeno stojnico z dobrotami. On pravzaprav ni vedel, da ima miš tam svoj domek, saj tudi žemelj nikoli ni zmanjkalo. Sivka je bila poštena in je pojedla le drobtinice, ki so padle s prta. Bila je majhna, siva in pusta, le obraz so ji krasile velike očke, ki so vsak dan znova iskale stvari, ki bi ji popestrile vsakdanjik. Nekega dne so se v pristanišču vkrcali ljudje iz tropskih krajev.
Miška jih je radovedno opazovala. Vsi so se ji zdeli enaki, v enega pa se je pošteno in zamišljeno zagledala. Bil je namreč visok kot gora in širokih ramen, na katerih mu je sedela papiga. Ves je bil zagorel od sonca in potetoviran. Miška si je te podrobnosti le bežno ogledala, saj ji je bolj v oči padla papiga. Živ papagaj je bil mnogih barv. Miška je bila nad njegovim perjem očarana. Raznobarvnost mu je tudi majceno, ampak zares čisto majčkeno, zavidala. Posadki je sklenila slediti do njihovega hotela. Sledila jim je tiho, kot zna le majhna, drobna miška. V hotelu za ovinkom se je neopazno izmuznila v možakarjevo sobo. Skrila se je v kot in počakala, da možak zaspi, zapusti sobo ali kar koli drugega. Od neučakanosti je v tačkah dobila mravljince. Ni več vedela, koliko časa je že minilo, a možak je končno zapustil sobo. Bliskovito se je splazila v omaro, splezala navzgor po policah za oblačila in se zavihtela na obešalnik. Šele zdaj je opazila, da je v omari postavljena ptičja kletka, ki je pokrita s prtom. Na vse moči se je potrudila, da je prt padel s kletke. V njej je sedel pisani papagaj. Miška je bila znova očarana nad njegovim prečudovitim perjem. “Kako si prišel do take lepote in krasote?” ga je radovedno vprašala. Papagaj je papagajsko ponavljal njena vprašanja, a nič modrega odgovoril.
Miška je sama pri sebi pomislila, da je že rada lepa, ampak tako neumna pa navsezadnje le noče biti. “Obleka ne naredi človeka,” je sama pri sebi pomislila miška, medtem ko je capljala skozi vhodna vrata nazaj domov.
