Vsi moramo včasih zbežati,
zbežati pred resničnostjo,
ko nas človek s svojo dvoličnostjo
prizadene in tam ne moremo ostati.
Pobegnemo, bežimo, ne moremo spati,
ko nas je sram nad našo različnostjo,
ko smo obupali nad človeško pravičnostjo
in je čisto nič ni moglo ostati.
A ko enkrat zbežimo,
ne vemo, kam naprej
in samo v postelji bedimo.
Tako pa vsi prej ali slej,
se vrnemo in umirimo,
a je še vedno vse isto kot prej.
ZAJČEV POBEG V SVOBODO
Zajec od nekdaj pri kmetu živi življenje,
življenjska se mu izteka doba,
dovolj enoličnega je zdroba,
z mislijo na svobodo takoj zaspi.
Vsak dan premišljuje in z željo po svobodi molči,
kletka mu postaja prava globa,
osvoboditi se vsak dan proba,
z grizljanjem vratc zelo hiti.
Končno pride usodni dan,
to zanj je prava zmaga,
sam na svobodo si pomaga.
Njegov vsakdanjik nič več ni zaspan,
saj zajec je svoboden,
prešerno teka naokrog,
zelje išče lahkih nog.
Ta svet postal je krut in temen, pobegnil bi stran …
Siv in trd kot kamen, pobegnil bi stran …
Šel bi tja, kjer sonce sije.
Tam veselje je in svet je raven, pobegnil bi stran …
Tam je tudi bogat reven, pobegnil bi stran …
Tam je človek vesel in miren, pobegnil bi stran …
Naenkrat zaslišim pok,
počutim se lahkotno,
prav nič mi ni samotno,
potem pa zaslišim zvok.
Skoraj me je zadel šok,
vse je videti motno,
zdi se mi sramotno,
iz sebe spravim stok.
A tisti hip na jasi stojim,
vesela sem v srcu,
a se tudi bojim.
Gledam okoli in pohitim,
zdi se kot, da sem v vrtcu.
Bog je z menoj. Se pomirim.
Ne verjamem ljudem, ki rečejo, da na svetu ni ideala, ko plešem, pobegnem iz realnosti,
saj sem sama pri dveh letih prvič zaplesala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko bi jim le lahko pokazala, kako sem se takrat počutila.
Ne morem reči, da težkih dni ni, ker bi se lagala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Takrat priplešejo na pomoč moji trenerji in soplesalke.
Vsi smo povezani kot velika družina, ki živi, kot bi v miru kraljevala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ko tekmuješ, vidiš, da se ti ves trud poplača.
Plesa si ne predstavljam, ne da bi tekmovala, ko plešem, pobegnem iz realnosti.
Ples mi vedno znova upanje da, zato sem res hvaležna.
Včasih se zdi,
kot da nekaj je narobe
in vse gre po gobe,
ko se krivica zgodi.
Takrat je rešitev ena
in to je pobeg.
Pobeg tja, kjer sta svoboda in sneg,
v deželo brez težave in problema.
Lahko gremo v gozd,
kjer ptički pojo,
tam zmigamo si kito in kost.
In hitro težave izginejo
in z njo vsa norost,
tako spet lepe misli pridejo.
Pobeg je stisk repa med noge plašne,
ko človeku za hrbtom zaropota,
zaželi si stran od groznega sveta,
v katerem vladajo nadloge strašne.
Ko obdajajo te omare prašne,
telo ti celo podstrešni srh tepta,
“bolj hrabri” smeje pravijo ti zmota,
da nesmiselne so podobe ta’šne.
Pa vprašajo te, ko mimo njih letiš,
kaj raje ne znebiš svojih se okov?
So slepi?! Mar ne vidijo, da goriš?
Tem bolj nerodno v strahu hitiš domov,
po zavetju se oziraš – mnogo hiš,
skrivaje ne znebiš svojih se strahov.
Bežim. Pred svetom in ljudmi …
Bežim. Pred pogledi in skrbmi …
Bežim. Ko mrak nebo zakrije …
Bežim. Četudi se sonce odkrije.
Vse mučenje, ki smo v šoli ga prestali,
kljub temu pa smo pri predmetih zaostali.
Vsak dan, ko od doma stran zbežim,
v upanju po samoti neprestano mižim.
Grozno je, ko vse prav narediš,
a vseeno ljudi okoli sebe razjeziš.
Kot da se zaradi uspehov jezijo nate,
in ti vsak po vrsti zabijajo šah mate.
In … že omenil sem vse te zamere,
ki povzročijo ti same probleme?
Trudiš se, trudiš in trudiš,
vendar si odpuščanja nikoli ne prislužiš.
Dolga leta vse to že traja,
Vse, kar slišiš, je ena sama graja.
Nekega dne pa se senca pojavi,
izhod ima zate, najavi.
Poslušam in poslušam njene predloge.
Kako naj znebim se stiske?
Oh, te nadloge!
Predlaga mi kup različnih pobegov
in pokaže tudi ogromno mi zgledov.
Bojim se. Način pobega mi ni všeč,
a vseeno k senci odkorakam opoteč.
»Kdo si?« jo vprašam z glasom zaskrbljenim.
»Smrt,« mi odgovori s pogledom črnogledim.
»Zdaj bo konec vseh težav,«
mi reče njen glas zvedav.
Takrat se zavedam,
da ima ona tu moč,
ona je vladar vseh posmrtnih koč.
Stegnem roko,
jo lovim,
in ko jo končno ujamem,
z nasmehom zbledim.
Še včeraj zame skrivnosten si bil,
želela sem si močno, da te spoznam.
Sedaj ob sebi te imam,
želim si le ljubezni, večje od neba.
Odprto se življenju prepustiva,
saj vez med nama tu se bo začela,
morda ljubezen v srce naju je zadela,
zato čimprej po skupni poti odhitiva.
Spraševala sem se te dni,
težko sem spala in vselej premišljevala,
kako zelo me boš očaral.
Sprejela te bom z vsem srcem,
verjela že od začetka sem v to,
zato sedaj tebi poklanjam ta sonet.
Slovenija, krasijo Alpe te mogočne odločne
Triglav tvoja je zaščita pokrita
V žametne valove morja si ovita skrita
Zelena gričevja in ravnine tvoje moje
Z noto zlata in sodelovanja delovanja
Pesem lepša kot poročna zvočna
Skoraj bi lahko rekli, da je baročna odločna
Lepše čase nam oznanja znanja
Slovenija naša ljuba država trdnjava
Zmagala je prepričljivo pričljivo
Nesporazume in nasprotovanje premagala je potrpežljivo darežljivo
Vse to oznanja na oknu izobešena zastava slava
Spet postali smo celota lepota
Slovenija, država čudovita zmagovita