Arhivi Kategorije: Pero predmetne stopnje

Flavia Pregrad: Vesolje

Objavljeno ,

Mračno vesolje,
neskončno je polje.
Polno je izgubljenih sanj,
ki so jih otroci vrgli vanj.

Vesolje je kot utripajoče srce,
brez njega nič ne gre.
Je neskončen čaroben svet,
tam je že milijone let.

V njem so zvezde in planeti,
v temi samotni in ujeti.
Zvezde žarijo,
to za njih velja,
tako se tudi nam sonce smehlja.

Tih kraj je to vesolje,
to neskončno temno polje.
Tako tiho je,
da se zdi,
da jezik za zobmi drži.

V vesolju je tudi naš planet – naš cel svet.
Kot polž se počasi vrti,
v temi lebdi,
a zdi se,
kot da leti.

Anja Marinšek: Novo leto

Objavljeno ,

Začelo se je novo leto
v zimo odeto,
s tišino prežeto,
hladom in sivino objeto.
Počutim se kot jutro megleno,
brez energije kot cvetje ovenelo.

Pa vendar prihaja pomlad,
z njo sonček mlad,
prebudil bo moj srček zlat.
Prav tako kot seme, ki čaka, da bo konec teme,
skupaj bomo brsteli, v rosnih kopelih buhteli.
Še malo pa bomo zacveteli.

Poleti si duška damo.
Narava nas z barvami bogati in nas radosti.
Ptički žvrgolijo, nam tempo držijo.
Sonce nas krepi, nam plodove deli.
So dnevi dolgi, svetli in topli,
da krepimo se vsi.

Jesen se že vonja,
okuša pa tudi.
Zaloga se jača, žetev se splača.
Vemo, da zima se vrača.
Spet bo pusto, sivo, hladno,
pusti počiti naravi in sebi,
se v hvaležnost zaviti in nov krog skleniti.

Anja Marinšek: Zvezde

Objavljeno ,

V temnem večeru,
ko že misliš si,
da nobene svetle luči več ni,
obup te na miru ne pusti.
V glavi mnogo je skrbi.
Oči, polne solz, obrišem si,
ko kar naenkrat nekaj me prebudi.

Mislim, da sem se v sanjah zbudil.
Ta čarobna slika neba,
novo upanje mi da.
Svetlikajoče se zvezde,
vsaka svoje oblike,
a skupaj tvorijo najlepše like.

Ena majhna zvezdica ulila mi je upanje,
potrdila zaupanje.
Zaupanje, da vem,
po kateri poti grem.

In ko se zavem,
da noč ima svojo moč,
me sončni žarek prebudi,
v nov dan me z močjo napoti.

Tiana Kovič: Prezgodnji božič

Objavljeno ,

Nekoč živel je deček Lan,
ki čakal je poseben dan.
Ko človek rdeč z darili pride
in pred jutrom že odide.

Zjutraj hitro Lan vstane,
to, kar vidi, res ga prizadane.
Ni paketa ni darila,
solza se je spet ulila.

Sestrica Maja se zbudi,
k bratcu Lanu pohiti.
V očeh mu vidi solze
in hitro zakliče Lojze!

Oče Lojze prihiti,
vpraša Lana, kaj ga teži.
Lan pove, Božička ni.
Oče pravi, saj še spi!

Tiana Kovič: Pika Nogavička

Objavljeno ,

Smešna kot slika
Nogavička je Pika.
Dve kitki postrani,
nogavički zmetani

Opica Ficko stoji ji ob strani,
rad ji pomaga, nikogar ne rani.
Včasih je smešen, včasih igriv,
nikoli pa Piki ni nič naredil.

Konjiček res poseben je konj,
velik je tudi kot kakšen slon.
Na njem lahko dela trike,
se spakuje in spušča krike.

Pika prijatelja prava ima,
ima pa tudi veliko želja.
V parku spodbujat otroke strmi,
da bi vsi brali si srčno želi.

Domen Horvat: Naša šola

Objavljeno ,

Šola ni le hiša!
Ni le stavba!
Drugi dom učencem da.
V njem se učimo, tudi jemo,
a se kregati ne smemo.

V šoli so pravila
kakor tam,
kjer se prebira.
A le zakaj?
Včasih so učitelji kot pravi zmaj.

Jej! Juhej!
Se veselimo,
ko odlično oceno vsi dobimo.
Zdaj polni vsi smo znanja,
pripravljeni na nova ocenjevanja.

Saj šola je kar fájn,
včasih celo zl’o fájn.
A potiho vsi želimo,
da pride čas
za počitek in tišino.

Domen Horvat: Huda zima

Objavljeno ,

Spet prišla nad nas je zima,
da je zdaj čist’ druga klima.
Vse je belo in veselo,
kot bi mlado vrabce pelo.

Kje je Sonce?
Mar ne dela?
Mesec že pogreša soseda.
Sonce pride kmalu spomladi,
spet naravo s tem razvadi.

Le glej, le glej sinico lepo,
ki išče hrano si presneto!
Beli sneg prekrije ji,
ves dostop do kalorij.

Zdaj pomlad se bo začela
in narava spet bo pobesnela.
Zopet vsi bomo veseli,
se na toplem soncu greli.

Kim Grešak: Ljubezen

Objavljeno ,

Dober dan!
Naj se predstavim.
Sem le osamljeno dekle,
ki z ljubeznijo se zdravim.

Čeprav ljubezni jaz še nimam,
vsem komplimentom rade volje kimam.
Lahka kot peresce, mi pravijo,
vendar me s tem ne užalijo:
pravzaprav sem ob tem vesela,
saj iz nekega razloga počutim se za ljubezen zrela.

Gledam ljudi s sklenjenimi rokami,
ki ne morejo se primerjati z osamljenimi nami.
Gledam, gledam in gledam naokoli,
kot bi bili okoli parov prestoli.

 Moderni prestoli so plesali in čakali,
kako bodo fantje za sedež ob meni barantali,
vendar ta čas še ni prišel,
a upam,
da nikoli ne bo odšel.

Strah me je le,
da bom dobila nekoga,
ki nož v hrbet mi bo zaril
in se delal,
da sem jaz nadloga,
s tem pa sam sebe bo miril.

Ljubezen imeti si jaz nekoč želim,
vendar s tem pazim,
da svojih krhkih čustev ne zdrobim.
Težko čakam trenutek,
ko pred oltarjem bom stala
in moškega svojih sanj izbrala.

Kim Grešak: Lekcija o prijateljstvu

Objavljeno ,

Pri šestih letih, ko v šolo greš,
prijateljske vezi sklepaš počasi oziroma peš.
Prej ali slej pride tvoj prvi prijatelj,
ko pa jih še več dobiš,
se počutiš že kot pravi zbiratelj.

Prijatelj je tu,
ko tečejo ti solze slane
ali ko imaš zaradi poškodbe roke vse ožgane.

Prijatelj se nikoli ne naslaja,
v težkih trenutkih raje ob tebi ostaja.
Ko vajino vez vidi,
se še sonce nasmeji
in ponoči še svetle zvezde prebudi.

Pravo prijateljstvo traja dolgo,
dlje,
najdlje,
prekaša vse vsemogočne kraljice in kralje.
Prijatelj gre s teboj skozi svetle in temne čase
in dobrih novic ne obdrži le zase.

Začne se,
ko skupaj preplezata najljubše drevo,
konča pa,
ko v starosti vdihneta in izdihneta v slovo.

Vendar pozor!
Saj ne pravim,
da svoje zaupanje zakleni v trezor,
pravim le,
da bodi previden,
pri prijateljstvu ne postani nemiren.

Če preveč hitiš,
si prijatelje na čisto vsak način želiš,
se včasih tragedija zgodi,
da prijateljstvo ti ne ugodi.

S tem vam na srce polagam,
in ne, prav nič ne pretiravam,
najdite prijatelje si prave
in ohranjajte odnose zdrave.

Lina Kurent: Kosti

Objavljeno ,

Kosti so sestavni del našega telesa.
Več kot 200 jih imamo,
nikomur jih ne damo.
V roki podlahtnica, koželnica,
pri nogah mečnica, golenica.
Nikar na lobanjo ne pozabimo
in le-to venomer v čelado ovijmo.
Lobanja je izjemna,
ker varuje možgane,
da naše zapletene misli so še naprej postlane.

Kosti so ključnega pomena,
da telesa naša so lepo grajena.
Druga drugo dopolnjujejo,
se preko sklepov povezujejo.

Kosti so kot nekakšna varovala,
zato jih čuvaj,
da se ne bi ti kakšna kost zaman poškodovala.
Skrbno jih neguj,
se športa poslužuj.
A nikar ne pretiravaj
in se ne zavajaj.

Kosti že res močna so zadeva,
a oba veva,
da včasih tega prepozno se zaveva.
Ko nesreča nas ujame,
v svoje roke zajame,
bolečina nas objame.
Ko na koncu vse izpuhti,
pod zemljo ostanejo le še naše kosti.

V filmih nas strašijo
s svojo domišljijo,
da okostje bi oživelo
in s tem človeštvo bi oplelo.

Ko se naša duša poslovi,
vse izpuhti,
vse se spremeni,
a pod zemljo ostanejo naše kosti.

Te so vrata zgodovine,
opozorilo,
da preteklost nikoli ne mine.