Vesolje je dimenzija,
je neskončno …
V njem zvezde in planeti stanujejo,
v njem je tudi naš planet Zemlja.
Ohranimo jo,
saj edini naš planet je to.

Na Zemlji živimo ljudje in živali in rastline.
Ne poškodujmo ga!
Našega edinega planeta!

V vesolju vlada fuzija,
ki je prava coprnija.
Planetov osem premetava,
da zgodi se sprava.

Merkur najmanjši od vseh
planet težkih je kovin.
Venera vroča Zemljina je dvojčica,
sestavljena iz podobnih je kamnin.

Naš ljubi domek Zemlja,
omogoča nam življenje.
Krvavo rdeči Mars
z raziskovanjem nam ponuja razsvetljenje.

Jupiter plinasti je velikan,
premaga ga samo orkan.
Kralj prstanov Saturn je
zbral obroče vse.

Daleč stran od Sonca,
Uran in Neptun, modra dvojčka.
Temna kakor črna luknja
pokriva ju vesoljska suknja.

Vesolje je zelo skrivnostno in polno ugank.
Nihče ne ve, kaj vse je tam
in kako veliko to skrivnostno vesolje je.

Vesolje nima ne začetka
ne konca,
je pač neskončno.

Vesolje bi bilo lahko polno neznanih pošasti,
prijaznih in zlobnih,
ki živijo na drugih planetih.

Mogoče je v vesolju planet,
kjer živali govorijo,
ljudje pa izgledajo kot vesoljci.

Povem vam jaz poet,
preprosto za znoret.
V vesolju ni tako,
kot nam učitelji lažejo.

Cvili pač na glas,
cel asteroidni pas.
Vmes leta še komet,
res smešno za umret.
Nato pa še Uran
važen kot puran
pametuje na kratko,
danes kaos bo.

Luna se ne ozira,
je ni,
se redi,
mene pa živcira,
ker me nosi že tri dni.

Mračno vesolje,
neskončno je polje.
Polno je izgubljenih sanj,
ki so jih otroci vrgli vanj.

Vesolje je kot utripajoče srce,
brez njega nič ne gre.
Je neskončen čaroben svet,
tam je že milijone let.

V njem so zvezde in planeti,
v temi samotni in ujeti.
Zvezde žarijo,
to za njih velja,
tako se tudi nam sonce smehlja.

Tih kraj je to vesolje,
to neskončno temno polje.
Tako tiho je,
da se zdi,
da jezik za zobmi drži.

V vesolju je tudi naš planet – naš cel svet.
Kot polž se počasi vrti,
v temi lebdi,
a zdi se,
kot da leti.

V temnem večeru,
ko že misliš si,
da nobene svetle luči več ni,
obup te na miru ne pusti.
V glavi mnogo je skrbi.
Oči, polne solz, obrišem si,
ko kar naenkrat nekaj me prebudi.

Mislim, da sem se v sanjah zbudil.
Ta čarobna slika neba,
novo upanje mi da.
Svetlikajoče se zvezde,
vsaka svoje oblike,
a skupaj tvorijo najlepše like.

Ena majhna zvezdica ulila mi je upanje,
potrdila zaupanje.
Zaupanje, da vem,
po kateri poti grem.

In ko se zavem,
da noč ima svojo moč,
me sončni žarek prebudi,
v nov dan me z močjo napoti.

Obdaja nas širno vesolje,
planeti se prelivajo kot voda in olje.
Ko je svetlo in zremo v nebo,
tam gori nič posebnega ne bo.

Ko pa pade noč,
vesolje neskončno pokaže svojo moč.
Nešteto svetlih pikic v temi žari,
v daljavi se nam neskončno blešči.

Za opazovanje potrebujemo jasno nebo,
še bolje je, če splezamo na visoko drevo.
Komete najlažje vidimo avgusta poleti,
ko tisočerim perzioidom rep se zasveti.

Zelo sem vesela, ker šole takrat ni
in me budilka ponoči zbudi.
Si čevlje obujem, topleje oblečem
in na dvorišče še stol si privlečem.

Najraje usedem se tam,
kjer pogled nad celim nebom imam.
Ko vidim pa kometov svetleči se rep,
spet novo si željo zatlačim v žep.

Vesolje je v nebo čudovit pogled,
ko mimo svetlečih zvezd pridrvi komet.
Vesolje nima konca,
kot ga ima dno lonca.

Zvezde so kot jata rib sredi morja,
izgubljene v središču ogromnega vesolja.
Luna se mimo njih sprehaja
in jim vedno malo ponagaja.

Poleg njih jadrajo planeti,
samo na enem od njih je za preživeti.
Eden leden, drugi vroč,
tretji pa okrog sebe vrti ognjen obroč.

Pot v vesolje ni z vlakom
ali letečim oblakom.
Ni znakov, ni križišč
in na srečo policijskih lovišč.

Zvezde so z Zemlje kot majhne svetleče pike,
v resnici pa so ognjene krogle velike.
Nekateri odrasli so bili že tam,
v temni gmoti otroških sanj.

V vesolju Zemlja se vrti,
da planete ulovi,
tam v vesolju skrivajo se,
da nihče jih najde ne.

Merkur v daljavi nam grozi,
da na Zemljo prihrumi,
Če že to mu ne uspe,
pa gotovo podere vse.

Saturn velik plinast je orjak,
ki pozna ga skoraj vsak,
S svojim obročem kaže nam,
kakšen bo današnji dan.

Tam na nebu pa žari
Venera vse noči,
naša srca greje nam
z ljubeznijo prav vsak dan.

Le kaj ta čudežna je reč,
vsak po njej bi hotel seč’.
Polno barv in luči
vidno najbolj ponoči.
Vesolje.

Vsako sekundo se širi,
vse v njem žari.
Tako veliko galaksij, planetov,
kot v darilni vrečki je konfetov.
Vesolje.

Veliko neodkritega,
v odejo iz zvezd zavitega.
Je le eno in edino,
a ko pogledaš tja, vidiš le praznino.