Vesolje je veliko in neskončno,
videti je zelo temno in nočno.
A v njem se nekaj lepega skriva,
ker svetloba v njem prebiva.

Sestavlja ga veliko planetov,
zvezd, lun in še ogromno drugih vesoljskih predmetov.
Nam najljubša je Zemlja,
saj nas že celo življenje spremlja.

To je planet, ki ga vsi dobro poznamo
in še sreča, da ga imamo,
saj naš planet Zemlja je zlata vreden
in nam je najbolj pomemben.

Zvezde, planeti in lune,
vse so kot pogrešane strune.
Vesolje prelepo in živahno,
a tudi zelo temačno.
Ni svetlobe niti luči,
kar majhnega otroka prestraši.
Vesolje je prekrasno,
včasih špasno,
časih dolgočasno.

V vesolju se vse blešči

in vse leti,

v vesolju je polno nebesnih teles

in bogsigavedi kakšnih čudes.

V vesolju je polno galaksij,

ki oddajajo svoj magičen sij,

vesolje vse presega

in je polno je vsega.

Sedaj je pa dovolj tega,

ne morem opisati, kaj vse vesolje obsega,

tu prične se moje slovo,

v vesolju bo vedno lepo.

Nekje v vesolju,
daleč na obzorju,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov
vrti se planet,
ki je v veselje odet.

Planet je pisan kakor cvet
in sladek kakor med,
čeprav včasih je s snegom prevzet,
nikoli tih ni ta planet.

Ta planet res velik ni,
a vseeno veliko bitij tam živi.
So majhna in vesela
in vedno bi rada kaj počela.

Imajo dva para oči,
s katerim vsak rad strmi.
Najraje tja nekam v vesolje,
daleč čez obzorje,
mimo zvezd in planetov
ter raznih kometov.

Tam vrti se planet,
z modro barvo prevzet,
čeprav malo preveč segret,
a vedno v vrvež odet.

Kadar si bitja zaželijo smeh,
se rada zazrejo na ta planet.
Nas tiho opazujejo
in se nam posmehujejo
ter pogosto nad nami obupujejo.

A ne nad vsemi, to že veš,
saj zdaj tudi ti poznaš ta planet,
ki leži nekje v vesolju,
tam daleč na obzorju …

Na začetku je bil veliki pok,
z njim vesolje nastane,
pojavi se velik žareči krog,
ki kasneje Sonce postane. 

Nastajajo planeti, zvezde, galaksije,
tam zgleda kot v deželi Nije,
črne luknje, meteorji in kometi,
to vse so vesoljski šepeti. 

Vesolje je ena ogromna cona,
vsako sekundo se razprostira,
za mogočnost pripada mu krona,
pred planeti se propagira. 

Zdaj pa še nekaj o našem osončju,
8 planetov in sonce v ospredju,
največji Jupiter vedno se važi,
a kralja Neptuna nikoli ne draži.
Venera, ženska, samozavestno
primerja se z Zemljo,
Merkur jo ozmerja, da jo nekaj uničuje,
v bistvu jo naše prebivalstvo onesnažuje,
ker ne ločuje,
ker pomemben nam je le kapital,
vidimo le denar, ne vidimo tal,
ki počasi se ugrezajo, 
smeti po našem ozračju plezajo. 

»Joj, ti ljudje, neodgovorni,« jezi se Mars.
»Smo pa nekam zgovorni,« ga draži Uran,
»Joj, Uran, potegni že ogledalo na plan,
ti samovšečni vran.«
»Ti pa molči, Merkur,
tako si majhen, a glasen kot pet kur!«
»Zase se brigaj!« Saturn se vmeša,
»tebi se od starosti obroč obeša.«
Venera sikne,
da med planeti mir ponikne,
nastane ogromen direndaj, 
in samo nekdo lahko povrne mir nazaj …

Sonce zavpije: »Bi se vsi skupaj umirili!«
Planeti utihnejo in molčijo,
vsak se sam sebi smili,
a na koncu se drug drugemu opravičijo. 

Bilo bi lepo,
če bi obstajal kdo tak,
kot je Sonce.

Vesolje je dolga črnina,
ki konca nima.
Razdeljen je na galaksije,
vijolične, modre in zlate čarovnije.

Svetleče zvezde se iskrijo,
planeti se okoli nas vrtijo.
Zvezde imajo svoj srebrn sij,
Rimska cesta skozi vesolje hiti.

Planeti kot male kroglice
z Zemlje vidijo vse.
Vsak svojo barvo ima,
zato izgledajo kot mavrica.

Največja zvezda naše Sonce je,
ki tako močno sije,
da vse planete zakrije
in nam življenje v toplino ovije.

Ko zvečer pogledam v nebo,
vidim zvezde, ki pojo
pesem za lahko noč,
ki spanju bo v pomoč.

Vesolje polno je zvezda,
vesolje nešteto zgodb ima. Pogled v tisočere te oči
da veliko ti misliti.

Ker se to vesolje širno
razprostira pred mojimi očmi,
ne morem mirno spati,
dokler se že ne zdani.

V galaksijah so zvezde male, velike,
vse lepe kakor s slike.
Zdijo se blizu, a hkrati daleč,
opazujemo jih samo od daleč.

Rimska cesta je kraj, kjer Zemlja domuje,
na kateri smo si ustvarili dom.
Tam tudi Sonce stanuje,
ki nas greje pod svetlim nebom.

Vsaka galaksija je drugačna,
ampak nobena ni prav nič strašna.
Ene so mlade, druge so stare
in to niso nobene šale.

Merkur najbližji soncu je,
takoj za njim Venera vrti se,
Zemlja vedno za nas skrbi,
medtem ko mi onesnažujemo jo vsi.

Mars skrivnosten je planet,
Jupiter spominja me na čokoladni sladoled,
medtem ko Saturn prstane ima,
predzadnji v vrsti zmrzuje Uran,
najbolj osamljen je Neptun,
ki zadnji v vrsti igra se čisto sam.

Zjutraj zbudim se in okno odprem,
v prelepo nebo se zazrem.
Vprašam se, kaj sploh pomeni vesolje,
ogromno kot največje polje.

Vesolje nikdar nič ne spregleda,
nikomur nikoli skozi prste ne pogleda,
ni ga dne, da galaksija zaspi,
vedno je budna, vsaj tako se mi zdi.

Malo modre in zelene,
pa oranžne, rdeče in rumene,
prisotni sta tudi vijolična in roza,
povezujejo se kot lepa proza.