Življenje je neskončno končno
Začne se in izgine mine
Usodo zaznamuje huje
Ko v naglici potuje tuje
Nikoli se ne ustavi davi
To mu je v naravi pravi
Kot rosa se svetlika umika
Do zadnjega dotika stika
Januar vse začne,
novo leto se prične.
Februarske pustne šeme
rešijo nas hude zime.
Marec, mesec spomladanski
bo toplejši kakor lanski?
V aprilu so napeta lica,
na mizi šunka, hren, potica.
Maja ptički nam pojo tam za sleherno vasjo.
V juniju so vsi nabriti,
šole so pošteno siti.
Julija že čofotamo,
družabne igre se igramo.
Ko nastopi vroč avgust,
končno gremo na dopust.
Ko se poletje izteče,
v šolo gremo polni sreče.
Oktobra grozdje dozori,
ki se v vino spremeni.
Novembra megla se spusti,
spomin na mrtve obudi.
Decembra lučke zagorijo,
staro leto – ciao, adijo!
Je živel nek Martin Krpan,
ki sol tovoril vsak je dan.
Je delal, kakor dela čebela,
Brdavsa ugnat’ je znal hitro kot strela.
Krištof Lambergar je močan tudi bil,
je zadnjo uro Pegamu dodelil.
Cesarstvo je rešil za tri gradove,
ne pa za hčer, zlato in ostale darove.
Peter Klepec, fantič iz gora,
v dar dobil je moč,
močnejšo od Boga.
Peter z močjo je kar zemljo obdelal,
na njej pa pšenico je zlato pridelal.
V beli Ljubljani je Uršika zala,
s prelepim neznancem takoj zaplesala.
Naenkrat naredila sta še zadnji zavoj
in Urško odpeljal je v reko s seboj.
Ne breg ne hrib niti Triglav ne
bi odstranil to vez,
četudi na kocki je.
A če eden za drugim hrepeni,
drug za enim tudi to stori.
Spaja ju močna atrakcija.
Med njima je vedno skrivna kemija.
Kemija … Kaj pa reakcija?
Reakcija enega, ko drugi napiše pesem – simfonija.
Vsakič nova, osladnejša rima.
Vidim te – tvoja glava kima.
Praviš: »Mar misliš na ljubezen?
Ljubezen celega srca?«
A glava moja le odkima:
»Težko zares je videti,
ni le srce in sladka rima,
vendar s celim telesom ljubiti moral bi.«
Hočem biti sveta vladar,
že zdaj sem totalni car.
Postal bom kralj planeta,
svetla prihodnost se nam obeta.
Vse hudobne bom poslal na drug planet,
vsem ubogim kupil sladoled.
Avti bodo leteli,
vsi moje ime bodo peli.
V šoli vsak bo imel svojega kurharja, čistilko,
med odmorom slastno milko.
Učitelji bodo iz testa,
da lahko se jih pohrusta.
Po ljudeh bom trosil smeh in pogum,
ljubezen lepa voha novi parfum.
Postal bom kralj planeta,
svetla prihodnost se nam obeta.
Pred davnimi časi nekoč,
sprašujem se zakaj.
Živela je gospodična,
a ni vedela od kdaj.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?
Bila je kot prava zmeda,
povsod je živela.
Se ni spomnila od kod, od kdaj
na naši zemlji je.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?
Prodajala cvetice za lepše gredice.
Pošta na dom jih dostavi vsak dan,
odgovor zakaj pa ji le ni znan.
Kako, od kod, od kdaj, zakaj?
»Kako pa živi?«
se vprašamo mi.
A muhast odgovor nam le ni znan,
in bil bo za vedno iz misli izgnan.
Leta in leta se sreča skrbno obeta,
a sreča prišla ni nikdar.
Hrepenenje po sreči je čar.
Žalost kot reka priplava k očem,
zbežati od žalih solz žal ne smem.
Žalosti ne pozabim nikdar,
a žalost kot sreča je dar.
Življenje, trpljenje –
večno lovljenje.
Ne sreči ne solzam ni mar,
ljudem na vsem svetu v očeh sije žar.
Smrt konča to,
večno samoto.
Konča srečo, žalost, sramoto.
Ni več trpljenja, ni več lovljenja,
svoboda v tišini meni je mar.
Tišina pomeni mir ne skomino,
zavije te v temo, v tiho dolino,
reši te brezna, globine ljubeče,
popelje te v temo, le oči še iskreče.
Šola je kraj,
kjer se učimo,
se družimo, zabavamo ter dobre ocene dobimo.
Pet dni v tednu
v šolskih klopeh sedimo,
kot klovni zganjamo norčije
in se veliko koristnega naučimo.
V šoli se res veliko učimo,
še posebej za ocenjevanja
pri učenju pa ne smemo vreči puške v koruzo,
da bomo polni izjemnega znanja.
V šoli res hitro ura teče,
da nas od pisanja že roka peče.
Vsi veselo pogledujemo na uro
in si v mislih že predstavljamo vsak svojo avanturo.
Ko se počitnice začnejo,
učenci se veselijo,
vse šole se zaprejo,
učenci pa lahko končno dolgo spijo.
Konča se računanje, mučenje, učenje,
učenci pa lahko končno uživajo življenje.
Lahko gremo na zabavne počitnice,
kjer se končno spočijejo naše ritnice.
Odpeljemo se na morje,
kjer jemo sladoled,
plavamo kot ribe
in se na soncu pečemo kot kotlet.
Ko pa se počitnice končajo,
naši možgani že močno trepetajo,
spet se moramo v šolo vrniti
in novo znanje pridobiti.
MOJA PRVA PESEM
Jaz sem Marcel.
Sem priden in vesel.
Prihajam iz Ljubljane,
od tam so me pregnali.
Igrice rad igram
in to prav vsak dan.
Jaz res rad rišem
in včasih kaj napišem.
Imam veliko prijateljev
in hkrati tudi bratov.
Imam še sestro eno,
kar bolje je kot nobeno.
Nisem rojen poet,
sem pa rojen boem.
Risanje je moja strast
tako pokažem, kakšen je moj stas.
MOJA DRUGA PESEM
Demona imam v glavi,
vsak dan se mi javi.
Sprašuje me, kaj je življenje,
jaz mu pravim ah, to je trpljenje.
Kaj bom počel, ko bom velik?
Ideje pišem si v dnevnik.
Kmalu bo srednja šola
in jaz sem se vedno mula.
Do danes moram pesem oddati
trudim se,
moram to poslati.
Nisem dober v pisanju pesmi
in hkrati me srbijo dlesni.
Moja razmišljanja so večna,
moja mat’ je vsak dan tečna.
To je konec moje pesmi,
zdaj si grem pa praskat dlesni.
POČITNICE
Kam pot pelje me ta?
Vse do zlatega neba.
Tam me čaka pisan škrat,
da odpelje me do čarobnih vrat.
Za vrati čokoladna gora stoji,
za vrati vse po rožah diši.
Morje iz sladkorne pene
v svoj objem vzame mene.
Odplavam vse do medenega planeta,
kjer se svetleča mavrica s sončnimi žarki prepleta.
Tam me čaka nova cesta,
zavita kot slana presta.
Rolka v obliki bika
novo potovanje me že mika.
Pa tečen zvok mi zazvoni,
odprem oči in sem v topli postelji.
ŠOLA
Šola je strašno resna stvar,
vsakemu Zemljanu je grozna stvar.
Šolski zvonec zazvoni,
učencem kri zaledeni.
Korona je potiho prišla,
vse zdrave oklenila.
Vrata šolam je zaprla,
srca učencem strla.
Jok in stok, nobenega ni,
vsi tičijo za računalniki.
Zombiji so zavzeli ves planet,
zakaj smo ujeti v ta osamljen svet.
Končno sonce je posijalo,
strah v kosti pognalo.
Ni važno, kaj nas doleti,
ni važno, dokler pogum v nas živi.