V mrzlem dnevu težka skrb rojena
in strah se tiho plazi v novem dnevu,
skrbi začrtale so se v obrazu,
ves svet prekrila je megla neznana.

Postajo je zasedla tuja gruča
in starka tiho sklanja se k otroku,
ki nemo prisluškuje v ropotu,
oči strmé mu nemo v vprašanja:

»Še kdaj se vrnil bom v domovino?
Še kdaj videl svoje drage starše?
Življenje mi očeta bo vrnilo?«

In gledam te prihajajoče vlake
in slišim vse, kar ni besed imelo.
A tu je vlak, postaja se že pelje.

Me vprašaš: «Zakaj pobegniti?«
Da najdem svoj mir in tisto tišino,
ki rabim jo, da se pogreznem v svojo globino.
Zato ker se dobro nekam je skriti.

Včasih hudo je, včasih lepo je.
Lahko pobegneš v kraje neznane
ali pa samo do najbližje jame.
Ni važno, če sam si ali pa v dvoje.

Pobeg lahko zgodi se le v glavi.
Zanese lahko te tja daleč do lune
in tvoje misli nihče ne ustavi.

Vse zgodi se vedno po tvoje.
Včasih dovolj je le majhen trenutek.
Najlepše pa je pobegniti v dvoje.

Iz moje glave
pobegnili dve besedi,
vzeli sta torbi bledi
rekoč v neznano se podave.

Za prvim ovinkom v luži racave,
premočeni in prebledi
sta ugotovili, da sta po eno črko v besedi
od strahu izgubili zaradi lave.

Kar naenkrat nista več prave,
potujeta temnogledi,
brez cilja in zabave.

Nato vse se zgladi,
spet skočita v glavo
in nered se uredi.

Zjutraj sem se lačen zbudil,
v želodcu je krulilo,
v ušesih mi je zvonilo
in sem se hitro v trgovino napotil.

Sem v trgovini nakupoval,
prodajalka me je nadrla,
skoraj je pult podrla,
jaz pa brez plačila sem zbežal.

Besna prodajalka
policaje je poklicala
in se jim je objokana pritoževala.

Policaji so se zaman trudili,
da bi me ujeli in kaznovali,
a nikoli me ne bodo dobili.

Vsi moramo včasih zbežati,
zbežati pred resničnostjo,
ko nas človek s svojo dvoličnostjo
prizadene in tam ne moremo ostati.

Pobegnemo, bežimo, ne moremo spati,
ko nas je sram nad našo različnostjo,
ko smo obupali nad človeško pravičnostjo
in je čisto nič ni moglo ostati.

A ko enkrat zbežimo,
ne vemo, kam naprej
in samo v postelji bedimo.

Tako pa vsi prej ali slej,
se vrnemo in umirimo,
a je še vedno vse isto kot prej.

Naenkrat zaslišim pok,
počutim se lahkotno,
prav nič mi ni samotno,
potem pa zaslišim zvok.

Skoraj me je zadel šok,
vse je videti motno,
zdi se mi sramotno,
iz sebe spravim stok.

A tisti hip na jasi stojim,
vesela sem v srcu,
a se tudi bojim.

Gledam okoli in pohitim,
zdi se kot, da sem v vrtcu.
Bog je z menoj. Se pomirim.

Včasih se zdi,
kot da nekaj je narobe
in vse gre po gobe,
ko se krivica zgodi.

Takrat je rešitev ena
in to je pobeg.
Pobeg tja, kjer sta svoboda in sneg,
v deželo brez težave in problema.

Lahko gremo v gozd,
kjer ptički pojo,
tam zmigamo si kito in kost.

In hitro težave izginejo
in z njo vsa norost,
tako spet lepe misli pridejo.

Pobeg je stisk repa med noge plašne,
ko človeku za hrbtom zaropota,
zaželi si stran od  groznega sveta,
v katerem vladajo nadloge strašne.

Ko obdajajo te omare prašne,
telo ti celo podstrešni srh tepta,
“bolj hrabri” smeje pravijo ti zmota,
da nesmiselne so podobe ta’šne.

Pa vprašajo te, ko mimo njih letiš,
kaj raje ne znebiš svojih se okov?
So slepi?! Mar ne vidijo, da goriš?

Tem bolj nerodno v strahu hitiš domov,
po zavetju se oziraš – mnogo hiš,
skrivaje ne znebiš svojih se strahov.

Še včeraj zame skrivnosten si bil,
želela sem si močno, da te spoznam.
Sedaj ob sebi te imam,
želim si le ljubezni, večje od neba.

Odprto se življenju prepustiva,
saj vez med nama tu se bo začela,
morda ljubezen v srce naju je zadela,
zato čimprej po skupni poti odhitiva.

Spraševala sem se te dni,
težko sem spala in vselej premišljevala,
kako zelo me boš očaral.

Sprejela te bom z vsem srcem,
verjela že od začetka sem v to,
zato sedaj tebi poklanjam ta sonet.

Slovenija, krasijo Alpe te mogočne                                        odločne
Triglav tvoja je zaščita                                                            pokrita
V žametne valove morja si ovita                                             skrita
Zelena gričevja in ravnine tvoje                                               moje

Z noto zlata in sodelovanja                                                      delovanja
Pesem lepša kot poročna                                                         zvočna
Skoraj bi lahko rekli, da je baročna                                           odločna
Lepše čase nam oznanja                                                          znanja

Slovenija naša ljuba država                                                       trdnjava
Zmagala je prepričljivo                                                               pričljivo
Nesporazume in nasprotovanje premagala je potrpežljivo        darežljivo
Vse to oznanja na oknu izobešena zastava                               slava

Spet postali smo celota                                                             lepota
Slovenija, država čudovita                                                        zmagovita